Jecljanje je govorna motnja, pri kateri je govor moten s ponavljanji (ta-ta-ta-tako), podaljševanji (tttttako) ali neobičajnimi prekinitvami (brez glasu) glasov in zlogov. Pojavijo se lahko tudi nenavadni gibi obraza in telesa, povezani s trudom, da bi govorili.
Na svetovni dan jecljanja, ki je vsako leto 22. oktobra, je bila gostja Svetovalnega servisa radia Slovenia 1 logopedinja Vlasta Podbrežnik. Tema pogovora je bila: Jecljanje je ozdravljivo.
Prispevek lahko poslušate na tej povezavi:
http://tvslo.si/predvajaj/jecljanje-je-ozdravljivo/ava2.47939618
Garet Gates, kandidat angleškega talent odaje Pop Idol, je dober dokaz, da jecljanje ni ovira niti za kariero pevca. Na prvem nastopu ima težave z izgovorjavo svojega imena. Vse to je pa pozabljeno takoj, ko začne peti.
Jecljanje je govorno vedenje osebe v komunikaciji z drugimi osebami. Pomemben del tega vedenja so reakcije osebe na to, kar se v njenem govoru dogaja. Začne se najpogosteje v otroštvu na podlagi konstitucijskih posebnosti, in sicer v obdobju, ko se
govor in jezik intenzivno razvijata. Odraža se v:
Društvo Vilko Mazi je skupaj z ZGNL izdalo zloženko z informacijami o jecljanju za starše, učitelje in osebe, ki jecljajo. Zloženka je na voljo v PDF formatu.
Mednarodna organizacija o jecljanju (IFA) bo organizirala svetovno kongres na temo jecljanja, ki bo potekal potekal od 5.do 8. augusta v Rio de Janeiro v Braziliji. Kliknite tukaj na povezo do spletne strani organizatorja: http://www.theifa.org/IFA2009/
Lokacija na zemljevidu:
Poglejte si predstavitveno zložensko Društva za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi.
Oznake: PDF gradivo
Za pomoč pri jecljanju se lahko obrnete na eno izmed naslednjih ustanov:
Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
Vojkova 74,1000 Ljubljana
T 01/580 05 00
F: 01/568 25 27
Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi treme kakšno besedo (ali pa del besede) ponovili ali pa ste v iskanju primerne besede v svojem pripovedovanju naredili krajši premor. V teh primerih je bil vaš govor manj tekoč kot običajno. Pri osebah, ki jecljajo, pa je takšnih situacij veliko več. Zaradi zatikanja (npr. ma-ma-mama) in podaljševanja glasov (mmmm-mama) govor jecljajočega postaja netekoč, neritmičen in neusklajen ter s tem ovira njegovo komunikacijo.
ZASILNE REŠITVE
V želji, da bi se jecljavec izognil napetosti ali jo ublažil ter izboljšal govor, uporablja različne »zasilne« rešitve, npr. spreminja vrstni red besed v stavku, v govor vstavlja različne besede, uporablja krajše stavke ali pa se napetosti poskuša znebiti z določenimi gibi telesa (npr. z zmigovanjem z rameni) ipd. Pravzaprav jecljanje sestavlja vse, kar oseba, ki jeclja, dela, čuti in doživlja.
Ker si želijo govora, a se mu hkrati izogibajo, se jecljavci pogosto vrtijo v začaranem krogu. Intenzivnost jecljanja je odvisna od dane govorne situacije in sogovornika. Lahko se zgodi, da otrok mnogo bolj tekoče govori na primer pri logopedu kot v šoli, ali pa da kljub hudemu jecljanju nikoli ne jeclja pri petju.
VZROKI JECLJANJA
Čeprav o vzrokih jecljanja obstajajo različne teorije, natančnega vzroka še ne poznamo. Pri različnih ljudeh povzročijo jecljanje različni predispozicijski in vzpodbujevalni faktorji ter kombinacije le-teh. Predispozicijski vzroki, ki delujejo kot »ugodna tla za razvoj jecljanja«, so na primer slabša motorična gibljivost, splošno slabo zdravstveno stanje otroka, motorična nespretnost, pomanjkanje cerebralne kontrole nad govornimi funkcijami, hitrost razvoja govora, genetski dejavniki, nezrel živčni sistem, stres itd. Predispozicijski vzroki ustvarijo nagnjenost k jecljanju, ki se »sproži« ob ustreznih vzpodbujevalnih dejavnikih (npr. psihična travma, šok, povečan stres, dolgotrajna bolezen itd.).
Starši pogosto mislijo, da otrok začne jecljati nenadoma zaradi tega, ker se je na primer prestrašil, ali pa se je jecljanje razvilo brez posebnega vzroka. Jecljanje je zelo kompleksna govorna motnja, ki se ne pojavi kar iznenada. Prav tako pa ni nujno, da starši vzpodbujevalne dejavnike prepoznajo – lahko gre tudi za nekaj, kar vidi le otrok, mogoče se česa ustraši in si to na neki način zapomni.
NAJPOGOSTEJŠE JE RAZVOJNO JECLJANJE
Razvojno jecljanje je najpogostejša oblika jecljanja; razvije se v obdobju med poldrugim oziroma drugim in petim letom starosti.
Zatikanje, ki se pojavlja v tem obdobju, je pogosto posledica intenzivnega razvoja mišljenja, ki v tem času prehiteva otrokove govornomotorične sposobnosti. Otrokove misli prehitevajo njegovo govornomotorično spretnost, pogosto se otrok v govoru ustavi, ko na primer išče »pravo besedo« ali pa bi rad povedal kaj na hitro.
V tej starosti otrok pridobiva nove besede, se še uri v govornomotorični natančnosti in v izražanju svojih misli. Vsa njegova jezikovna dejavnost je prepletena s čustvenim vznemirjenjem.
Razvojno jecljanje še ni jecljanje v pravem pomenu besede, saj se otrok svojih zatikov ali težav ne zaveda, prav tako ni prisotna mišična napetost. Pri razvojnem jecljanju so pogosta ponavljanja besed ali dela stavka (npr. moja, moja žoga), manjša preoblikovanja v stavku (npr. ona je odletela – moja žoga je odletela), premori z vmesnimi besedami (npr. daj mi, mojo, oh – žogo) in manjši premori v stavku (npr. rad bi svojo (premor) žogo). Redkeje otrok ponavlja zlog (npr. da-daj mi žogo). Zatikanja so pogostejša, ko je otrok utrujen, vznemirjen ali razigran.
KAKO REAGIRATI?
Zaradi zorenja različnih funkcij se otrokov govor s časom osvobodi zatikanja. Razvojno jecljanje je prehodno in s časom popolnoma izzveni.
Seveda pa se moramo pri tem držati nekaterih pravil:
Otrokovemu govoru ne namenjajmo preveč pozornosti.
Ne popravljajmo njegovega govora in ne zahtevajmo, da popravi napake ali celo ponavlja za nami. Ne priganjajmo ga in ne bodimo nestrpni. Počakajmo, da otrok svojo misel dokonča. Poslušajmo, kaj otrok govori, in ne, kako govori. Naše – sicer naravne – reakcije bi otroka spravile v zadrego in ga obremenile, saj bi začel razmišljati, kaj je z njegovim govorom narobe. Opozorimo tudi vse, ki se z otrokom tako ali drugače srečujejo, da se držijo tega pravila.
Bodimo otroku dober govorni vzor.
Govor malce upočasnimo (a ne preveč) in uporabljajmo krajše, preproste stavke. Otroku ne postavljajmo preveč širokih vprašanj. Pod vtisom različnih dogodkov in v želji, da bi nam povedal čim več, se tako namreč povečuje možnost, da bo jecljanja več.
Poskrbimo za otroku prijetno družinsko ozračje.
Družinsko ozračje naj bo prijetno, brez razburjenja ali celo prepirov, tako da se bo otrok počutil varnega. Poskrbimo, da bo družinsko življenje potekalo po ustaljenem ritmu. Ne dovolimo, da bi otrok po televiziji gledal preveč razburljive filme. Poskrbimo, da bo primerno jedel in spal (po možnosti naj hodi spat ob isti uri). Zagotovimo mu čustveno oporo. Vzemimo si čas samo za otroka in skupaj z njim ustvarjajmo (spodbujajmo tudi aktivnosti, ki ne zahtevajo govora, npr. risanje, sestavljanje kock).
Pripravimo otroka na vznemirljive nevsakdanje dogodke (npr. rojstni dnevi, obisk restavracije itd.).
Takšni dogodki so polni vznemirjenja, ki ne ustreza običajni dnevni rutini, zato je dobro, da otroka pripravimo na to, kaj se bo dogajalo, kam gremo itd.
Vključimo v otrokovo življenje več glasbe.
Če nas otrokov govor skrbi ali jecljanje traja že dalj časa, se obrnimo na logopeda.
Pomoč logopeda poiščemo tudi, če opazimo, da se število ponovitev poveča (npr. prej je govoril ma-mamica, zdaj pa ma-ma-ma-mamica), ali če otrok začne ponavljati vedno krajše elemente (npr. če je najprej govoril mamica-mamica; potem ma-ma-mamica; zdaj pa m-m-m-mamica ali celo mmmmamica) in če nenehno spreminja višino glasu, če se pojavi napetost mišic obraza, lovi sapo ali zaradi krča govora ne more nadaljevati, zavestno želi obvladovati mišice obraza, ustnic in jezika ali se nakremži vsakič, ko zajeclja, ter se začne zavedati svojih težav in se govora začne izogibati.
Pomoč logopeda poiščimo tudi, če ima otrok poleg jecljanja še druge govorno-jezikovne težave (npr. nekaterih glasov ne izgovarja pravilno) ali če se jecljanje pri otroku, ki je že prenehal jecljati, ponovno pojavi. Logopedova pomoč bo potrebna tudi, če je otrok šolar ali najstnik, saj obstaja večja verjetnost, da se svoje motnje zaveda.
Ker je jecljanje zelo kompleksna motnja, logoped tesno sodeluje z drugimi strokovnjaki (npr. psihologom, zdravnikom). V Sloveniji obstajajo tudi logopedi, ki se ukvarjajo le z jecljanjem (najdete jih na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in na Centru za sluh in govor v Mariboru).
Za jecljanje ni čarobnega zdravila – obstajajo pa terapije, ki ga pomagajo obvladovati, tako da ne preprečuje več normalne komunikacije…
Piše: Petra Tomc Šavora, prof. def., logopedinja
Vir: http://med.over.net/otrok_druzina/novica.php?id=9415
Oznake: Objave v medijih
Člani društva Vilko Mazi so si v soboto 17,10.2008 skupaj pogledali Vače, Geos, Zasavsko sveto goro in grad Bogenšperk. Ob tem druženje so skupaj preživeli prelep dan. Ves čas so utrjevali svoje govorne tehnike ter se izpostavljali javnim nastopom, govorjenjem pred mikrofonom ter snemanju s kamero. Pogosto se je izkazalo se je, da imajo osebe, ki nimajo težav z govorom, več strahu pred javnim nastopom, kot člani, ki so v govorni terapiji.
Blišč in izobilje dobre hrane na Oxford Disfluency konferenci
V začetku julija so se Vlasta Podbrežnik (podpredsednica društva Vilko Mazi), Damir Škraban (predsednik društva Vilko Mazi) in Steven Loy ( dopisnik za mednarodne zadeve) odpravili na osmo Oxford Disfluency konferenco, ki jo zgodovinsko univerzitetno mesto organizira vsaka tri leta. Dogajala se je na kampusu St. Catherine, ki je za razliko od okolice nov kompleks pravokotnih oblik, zgrajenih iz betona in stekla, in ki je trajala vsega dva in pol dni, od 4. do 6. julija. Okrog 200 udeležencev konference iz vsega sveta pa je imelo le malo časa za uživanje udobne namestitve, saj je bil urnik od jutra do večera natrpan z raznimi predavanji, prezentacijami, delavnicami in shodi.
Nasprotno kot lani v Cavtatu organiziran svetovni kongres jecljanja, ki je bil v prvi vrsti namenjen samopomočnim skupinam ljudem, ki jecljajo ( kot društvo Vilko Mazi ), pa je Oxford Disfluency konferenca organizirana predvsem za govorne patologe in raziskovalce tega področja. Njen namen je združiti in predstaviti mnoge načine dela, povezanega z jecljanjem, ki so se razvili in se izvajajo po svetu. Namen konference je odseval že v njenem naslovu: “Integracija dejstev: Znanstveniki, zdravniki in klienti.” Soorganizator konference je bil londonski Michael Palin Center za jecljajoče otroke (Michael Palin Centre for Stammering Children in London ) in ameriško Društvo za jecljanje (Stuttering Foundation of America).
Vodilna misel otvoritvenega govora profesorja Harvardske univerze, Marca Shella, ne bi mogla biti bolj različna od vseh predavanj in prezentacij, ki so sledile. Gospod Shell, ki je profesor primerjalne književnosti v Harvardu, je v otroštvu zbolel za otroško paralizo in že celo življenje jeclja. Svoj boj z boleznima je predstavil v knjigi z naslovom Jecljanje ( Stutter ). V svojem govoru je predstavil povezavo med jecljanjem med govorom, in jecljanjem med hojo. Poslušalce je popeljal skozi varljiv labirint literarnih virov, ki podpirajo njegovo hipotezo o resnični povezavi teh dveh jecljanj. V primerjavi s tem, kar je sledilo, zastopa osamljeno perspektivo, ki pa zastavlja nekatera zelo važna vprašanja.
Naslednjo vodilno misel je predstavil Dr Per Alm, iz švedske univerze Uppsala. Dr Alm, prav tako oseba, ki jeclja, je eden najboljših nevrologov, ki delajo na področju jecljanja. Njegovo delo daje prvi resničen vpogled v nevrološke vzroke jecljanja in se osredotoča na mehanizem bazalnih ganglijev, skupine možganskih celic, ki uravnavajo živčne signale za koordinacijo gibanja in njihove poti. Predstavitev v Oxfordu je povzela njegovo najnovejšo raziskavo, ki nakazuje, da je jecljanje povezano s poškodbami centra za govor, ki se nahaja v levi možganski polovici. Jecljanje se tako pojavi, ko so poti do bazalnega ganglija motene, kar mu onemogoča nadaljno koordinacijo in usklajevanje motoričnih predelov možganov.
Dr Alm je z nedeljskim predavanjem na temo povezave med jecljanjem in temperamentom, spretno razkrinkal številna splošna pojmovanja o tem, da prirojena čustvena občutljivost vpliva na jecljanje. Posebno ostro je kritiziral nedavno raziskavo na to temo in razkril slabo metodologijo raziskovalcev ter napačno interpretacijo rezultatov raziskave s strani medijev in britanskega društva za jecljanje.
Nadaljne prezentacije so se osredotočile na specifična področja raziskave, kot na primer jecljanje pri malih otrocih ter na različne raziskovalne in teoretične metode, kot na primer uporaba teorije kompleksnosti na področju jecljanja. Mnoga predavanja so predstavljala učinkovitost različnih terapevtskih programov, ki so jih v veliki meri razvili terapevti iz Velike Britanije. Mark Irwin, zelo aktiven član mednarodnega društva za jecljanje, po poklicu zobozdravnik, ki prav tako jeclja, je predstavil trdne razloge za spremembo veljavne terminologije, ki temelji na pomembnih kliničnih povezavah med jecljanjem in antisocialno motnjo osebnosti ( sociopatija ). Avstralski kolegi Mark Onslow, Sue O’Brian in drugi iz avstralskega raziskovalnega centra za jecljanje (Australian Stuttering Research Centre ) pa so predstavili neformalne rezultate učinkovitosti obetajočega Lidcombe programa za otroke, ki jecljajo.
Najboljši primer za dosežek letošnje konference, je javna diskusija ob koncu konference, v kateri sta med drugim sodelovala g. Onslow in ameriška raziskovalka Ann Smith. Ga. Smith je vprašala ali ni že napočil čas za spremembo iz “razlogi za nastanek jecljanja niso znani” v “jecljanje je nevrološka motnja, katere podrobnosti še niso znane”. G. Onslow in drugi so se strinjali, da za terapevta ni več profesionalno, če reče ” ne vemo kaj je razlog za jecljanje”. Obstajajo neizpodbitni dokazi, da gre za nevrološko motnjo. “Pomembno je, da povemo kaj vemo. In sicer, da novejši dokazi kažejo na to, da je A) to problem nevrološkega predelovanja govora in B) da se lahko popravi, če se učinkovito začne zdraviti v najkrajšem času po nastopu motnje. Možgane se lahko nauči, da kompenzirajo motnjo nevrološkega predelovanja. Mislim g. Onslowa nihče ni nasprotoval.
Nedeljski večer z gala večerjo za vse obiskovalce se je izkazal kot glavni družabni dogodek konference. Čeprav se tega od angleške kuhinje ne pričakuje, je bila hrana skozi celotno konferenco izvrstna, v nedeljo pa so organizatorji prekosili same sebe. Častni gost večera je bil britanski komediant Michael Palin, nekdanji član skupine komediantov Monty Python, v zadnjem času znan po oddajah o potovanjih. Goste je zabaval z zgodbo o svojem uspehu v filmu Riba po imenu Wanda ( A Fish Called Wanda ), kjer je igral osebo s težkim jecljanjem ( v pripravah na vlogo je črpal iz lika svojega očeta, ki je jecljal ). To je privedlo do sodelovanja z londonskim centrom, ki pomaga jecljajočim otrokom, ki od takrat nosi njegovo ime. Sodelovanje z g. Palinom je rezultiralo v velikodušnem darovanju za privatno kliniko in tako omogočilo terapijo in podporne skupine tisočim otrokom po vsej Veliki Britaniji.
Morda je tudi kateri slovenski igralec pripravljen posoditi svoje ime društvu Vilko Mazi – verjamem, da g. Mazi ne bi imel nič proti…
�
Oznake: Oxford Disfluency konferenci
Zadnji komentarji